Prižgane sveče

Lepo je veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!

Ne joči, mati, nad menoj, če nisem tisti več, ki v stari cerkvi je s teboj pobožne pesmi pel. Oprosti mi, če nisem tisti več, ki za roko ga v šolo si vodila in puško mu za god kupila ... Ponosen sem in srečen, mati, ker ves sem z njimi, ki trpijo in slutim z njimi lepši čas ... Zato ne joči, mati in oprosti mi!