Prižgane sveče

Tako kot reka v daljavo se zgubi, odšla si tiho, brez slovesa, za seboj pustila si spomin na naša skupna srečna leta. Le srce in duša ve, kako boli, ko več te ni … Mami, vedno boš v mojem srcu.

Kar izgubili smo, zdaj iščemo, a s poti, po kateri si odšla, povratka ni. Ostala nam je solza le spomina, zakaj ta pot bila ti je edina. Draga mami, manjkaš nam... Nikoli te ne pozabimo.. Vedno boš v naših srcih.

Dragi Sebastjan! Del mojega srca je odmrl s tabo! Pa naj bo bolečina skoraj neznosna, molim, da ne otopim za tujo bolečino, pa tudi za radost. Vem, da si vedno z nami in da nas čuvas od zgoraj.